Delo z učenci s posebnimi potrebami

UČENCI S POSEBNIMI POTREBAMI

Zakon o osnovni šoli  govori o učencih s posebnimi potrebami kot o  učencih, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe osnovne šole oziroma posebni program vzgoje in izobraževanja. Ti učenci so glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje opredeljeni v zakonu, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami.

Po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami so to                             big_special_children

-otroci z motnjami v duševnem razvoju,

-gluhi in naglušni otroci,

-slepi in slabovidni otroci,

-otroci z govorno-jezikovnimi motnjami,

-gibalno ovirani otroci,

-otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja,

-dolgotrajno bolni otroci

-otroci z avtističnimi motnjami

in otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.

USMERJANJE OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI

Kaj je namen usmerjanja otrok s posebnimi potrebami?

Usmerjanje je namenjeno otrokom s posebnimi potrebami, ki za uspešno vključevanje v proces vzgoje in izobraževanja, potrebujejo ustrezne programe vzgoje in izobraževanja, zagotovitev različnih prilagoditev in oblik pomoči.

Kako pričeti postopek usmerjanja?

Učitelji in šolska svetovalna služba spremljajo delo, razvoj in napredek vseh učencev. O morebitnih težavah in njihovem reševanju se redno pogovarjajo s starši. Začetek postopka usmerjanja se načeloma prične v sodelovanju staršev in otrokovega razrednika, šolske svetovalne službe  ter sledi predhodnemu delu učiteljev, svetovalne službe in/ali defektologinje ter logopedinje z otrokom. 

Pri učencih z učnimi težavami je potrebno pred uvedbo postopka usmerjanja upoštevati pet osnovnih stopenj pomoči: pomoč učitelja, pomoč šolske svetovalne službe, dodatno individualno in skupinsko pomoč na šoli, mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove. Peti korak nastopi šele v primeru, ko šolski strokovni tim ugotovi, da učenec z izrazitejšimi učnimi težavami potrebuje več prilagoditev in pomoči ali spremembo programa vzgoje in izobraževanja. Staršem torej predlagajo uvedbo postopka usmerjanja le v primeru, ko prvi štirje koraki niso pripeljali do želenega napredka pri otroku.

Postopek usmerjanja pričnejo zakoniti zastopniki otroka (starši), in sicer tako, da vložijo Zahtevo za začetek postopka usmerjanja na pristojni območni enoti Zavoda RS za šolstvo (OE MARIBOR, Trg revolucije 7, 2000 Maribor). 

Na naši šoli vam pri vložitvi zahteve in  v celotnem procesu usmerjanja  pomagata svetovalna delavka Nadja Domjanić Curk in defektologinja Irena Žalar, ki vam bosta odgovorili tudi na vaša morebitna vprašanja v zvezi z usmerjanjem.

Predlog za uvedbo postopka usmerjanja lahko poda tudi vrtec oz. šola, kamor je otrok vključen, v kolikor presodi, da je usmeritev potrebna, pa starši ne vložijo zahteve za uvedbo postopka usmerjanja.

Nadaljnji potek postopka usmerjanja

Po prejemu zahteve za začetek postopka usmerjanja svetovalec Zavoda RS za šolstvo zaprosi šolo za poročilo o otroku in povabi starše na uvodni razgovor. Nato svetovalec zaprosi za strokovno mnenje komisijo za usmerjanje. Komisija lahko izdela strokovno mnenje na podlagi obstoječe in prejete dokumentacije o otroku, morebitnega razgovora s starši in po potrebi tudi na podlagi razgovora z otrokom oz. pregleda otroka.
Strokovno mnenje svetovalec, ki vodi postopek usmerjanja, pošlje staršem. Priporočljivo je, da ga dajo starši na vpogled tudi šoli (svetovalni delavki), saj jim bo pomagalo pri načrtovanju in učinkovitem delu z otrokom.Starši lahko v osemdnevnem roku sporočijo morebitne pripombe na strokovno mnenje. Na podlagi strokovnega mnenja izda svetovalec odločbo o usmeritvi. V roku 30 dni po dokončnosti  odločbe o usmeritvi mora šola pripraviti individualiziran program. Pripravi ga strokovna skupina. Pri pripravi le-tega sodelujejo tudi starši.

DODATNA STROKOVNA POMOČ

Dodatna strokovna pomoč se izvaja za otroke s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ter v izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, izjemoma pa tudi v drugih programih vzgoje in izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami.  
(2) Dodatna strokovna pomoč se lahko izvaja kot:  
– pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj,  
– svetovalna storitev ali  
– učna pomoč. 

Dodatna strokovna pomoč se izvaja individualno ali skupinsko v oddelku ali izven oddelka.

Obseg in način izvajanja dodatne strokovne pomoči se določi z odločbo o usmeritvi.